Once upon a time, long long ago, when gods still ruled the world, there were no men and women, simply people. People were both at the same time and therefore completely selfreliant. They were perfect, complete. But the god of all gods, who was acctually a smart god got worried. If people are perfect, complete, they don't need anybody, they are happy with themselves as they are. And that means – oh what a horror – the god thought, they don't need gods. All gods were on the verge of extinction. So the great god put a lot of thought in it and came up with an idea. One day the god split up the poor souls in two halfs and ordered to the wind to take each half of every person as far as it can. People were left devastated, being only a half. They were imperfect, incomplete, lost and in dire need of gods. Their existance eventually shrunk to searching for that other half, gone with the wind. Some found it, but most didn't, though they didn't stop searching, they never lost hope. To be complete, to be perfect, which they could never again be just by themselves.
Still, halves of souls are spread all around the world, searcing for each other, though nowdays people forgot about how it all happened. They tend to bend down to other people's expectations, settle for anything that slightly resembels the possibility of being the other half, they invent gods like they invent new coctails, becoming shadows of people that once were. And the gods are laughing. They would cease to exist if people still believed in other half, out there somewhere. Soul twins that together make a perfection, a complete human being that needs no god. Special kind of love that can conquer religion, the need for it. Some people do, believe in it and eventually find it. Those beople in other people's perspective become crazy or they become legends. While they only live the way we were all supposed to live. Perfect and complete.
When the god of all gods divided people into halves, he was angry, afraid and therefore in the hurry. So the job was done sloppily. But luckily that sloppiness is what still reminds us of the ancient tale and makes us at least wanting to believe in it. It's the little scar we all still have. It's a bellybutton.
četrtek, 26. november 2009
sreda, 7. oktober 2009
Mačke režalke 6
Pisalo se je Silvestrovo, ne vem več katerega leta, ko sem jo prvič ugledala. Najprej so se pokazali rahli obrisi, počasi je zaživela v novoletnih lučkah. ''Videti je kot mačka,'' sem rekla bolj sama pri sebi kot na glas. Dobivala je obrise, vse izrazitejše. Pravzaprav ne maram mačk, tako da ne vidim razloga, da bi se mi kar tako prikazovale. Ampak ta je bila nekaj posebnega. Ždela je tam na drevesu, ravno v pravem položaju, da sem jo videla s kuhinjskega okna. Za trenutek sem postala. Imela sem goste, meni drage goste, ampak se v tistem trenutku nisem mogla ukvarjati z njimi. Ker ta, na drevesu, edinem drevesu, ki smo ga premogli v ulici, prav na začetku ulice, se je slikala mačka. In kot da se slika samo meni...prav slikala se je, kot da bi slikar vleke potezo za potezo s čopičem pomočenim v domišljijo. Hotela je da jo vidim. Nikoli se nisem imela za Alico, pravzaprav, po pravici povedano nikoli nisem prebrala knjige, ne povsem. A vem, kdo je mačka režalka. In ta mačka ji je postajala vse bolj podobna. Res. Neverjetno. Po orisih bi lahko bila navadna mačka, a po tistem nasmehu, usmerjenemu v našo kuhinjo, sem vedela, da je tista mačka. Mačka režalka. Ampak ok, silvestrovo, človek vidi marsikaj. Nisem se več ukvarjala s tem, posvetila sem se gostom, Uršula in Miha sta redko prišla... Imeli smo se fajn, Špela je bila doma, družili smo se ob zvrhanem vrčku čaja. Da da, znam piti tudi čaj, in to na silvestrovo. Res da ni bil povsem navaden čaj, ampak vseeno, bil je čaj. Počasi sem pozabila na mačko.
Prišlo je novo leto in ko sem se zbudila sem se počutila kot otrok, ki nekaj pričakuje pod jelko. Poletela sem proti kuhinjskemu oknu, da se prepričam. Je bila to moja bujna domišljija? Morda silvestrska norost? Ne, bila je tam in se mi nagajivo režala. Mačka režalka. Visoko v krošnji drevesa, posajenega pred državnim uradom. Ma kaj uradom, pred ministrstvom. Nekaj živega za pod zastave, zastave, ki so tako nemilostno tokle ob svoje lastne droge in kratile spanec noč za nočjo. Edino zelenje, ob edinem semaforju daleč naokoli, ki je vedno potreboval celo večnost, da se prižge zelena. V najbolj urbanem, pa ne v pozitivnem smislu, delu mesta, je zrastlo drevo, in na to drevo je sedla mačka režalka.
Da da, čakala me je tam zjutraj, kot bi hotela reči, ''dragica, relax, dokler sem tu, ne boš najbolj zmešana v okolišu'' in se mi je znova fino zarežala.
Bila je tam, tudi ko so odstranili lučke, čeprav se je sprva zdelo, da se napaja na njih. A podoba je ostala in vedno ko pogledan na tisti ulici v tisto smer, proti začetku ali proti koncu, se zavem, da je to njena ulica. Ulica Mačke Režalke. Živela sem na številki šest, 6 s cifro. In vedno bom zavidala ljudem, ki živijo na Mačke Režalke, in upam, da jo srečajo, da jo vidijo, da jo doživijo. Zna se imeti dobro, ta mačka, in zna deliti dobro počutje. V kratkem pridem spet... Da te pozdravim... in če je potrebno zalijem ali vklopim na elektriko...karkoli je tvoj trip... samo bodi tam, na vhodu, na izhodu iz najboljše ulice v Ljubljani, ulice Mačke Režalke.
Prišlo je novo leto in ko sem se zbudila sem se počutila kot otrok, ki nekaj pričakuje pod jelko. Poletela sem proti kuhinjskemu oknu, da se prepričam. Je bila to moja bujna domišljija? Morda silvestrska norost? Ne, bila je tam in se mi nagajivo režala. Mačka režalka. Visoko v krošnji drevesa, posajenega pred državnim uradom. Ma kaj uradom, pred ministrstvom. Nekaj živega za pod zastave, zastave, ki so tako nemilostno tokle ob svoje lastne droge in kratile spanec noč za nočjo. Edino zelenje, ob edinem semaforju daleč naokoli, ki je vedno potreboval celo večnost, da se prižge zelena. V najbolj urbanem, pa ne v pozitivnem smislu, delu mesta, je zrastlo drevo, in na to drevo je sedla mačka režalka.
Da da, čakala me je tam zjutraj, kot bi hotela reči, ''dragica, relax, dokler sem tu, ne boš najbolj zmešana v okolišu'' in se mi je znova fino zarežala.
Bila je tam, tudi ko so odstranili lučke, čeprav se je sprva zdelo, da se napaja na njih. A podoba je ostala in vedno ko pogledan na tisti ulici v tisto smer, proti začetku ali proti koncu, se zavem, da je to njena ulica. Ulica Mačke Režalke. Živela sem na številki šest, 6 s cifro. In vedno bom zavidala ljudem, ki živijo na Mačke Režalke, in upam, da jo srečajo, da jo vidijo, da jo doživijo. Zna se imeti dobro, ta mačka, in zna deliti dobro počutje. V kratkem pridem spet... Da te pozdravim... in če je potrebno zalijem ali vklopim na elektriko...karkoli je tvoj trip... samo bodi tam, na vhodu, na izhodu iz najboljše ulice v Ljubljani, ulice Mačke Režalke.
četrtek, 3. september 2009
I want to be...
I would like to write but I really prefer to listen. Maybe that's why I won't be a legend..But seriously…do you want to die young?????
četrtek, 6. avgust 2009
Večerja
Schatzi…tukaj je. Čaka pred ordinacijo.
Pa menda ja ne v čakalnici?
Ne, ne, saj veš, da potniki nikoli ne čakajo v čakalnici.
Joj, a lahko tokrat pustiš prižgan telefon, … da slišim v živo?
Veš da tega ne morem.
Ok, ampak glej da si zapomniš vse podrobnosti, vse moram vedeti…
Saj veš, da ti vedno povem vse.
Vem…zvečer, pri tebi…
…
Gospa doktor, ura je pol enajstih, čakalnica je prazna. Lahko grem na malico?
Seveda sestra, samo prosim, če zakleneta vrata, da naju ne zmoti kak nestrpen pacient. Saj veste, da brez vas ne morem nič. Pa kar privoščite si, ni vam treba hiteti…
…
No, bova vsaj imela mir, a ne, gospod potnik, pardon zastopnik… Kateri strup mi boste predlagali danes, da ga predpisujem nič hudega slutečim nesrečnikom in naredim vaše šefe še malo bogatejše?
Ni razloga za cinizem, saj veš da sem prišel k tebi, zaradi tebe…
No, morda pa ima vaše podjetje kakšen strup zame?
Všeč mi je, ko si tako uradna, ko me vikaš… O imamo strup zate, zato sem prišel… Poglej ga, bo dovolj dober zate?
Oh, ampak a ni to zdravilo malo preveliko? Malo preveč čvrsto? Ali se mora uživati tako toplo in utripajoče?
Točno tako.
Sezi mi pod uniformo! Je takšna reakcija normalna ali gre za stranski učinek?
…
Vedno je govorila, veliko je govorila… medtem ko jo je božal, lizal, grabil, nabijal, medtem ko se je zavihtela nanj, ko ga je jezdila čez planjave užitka, ko sta bila bolj živalska od živali…vedno je govorila… da ne bi pomotoma izgovorila napačnega imena… to so bili utečeni pogovori…tokrat pa je za trenutek utihnila…
Kdaj te lahko peljem na večerjo? … je izrekel prepovedano vprašanje
In to še pred orgazmom, si je mislila, ni vedela, kaj se ji bolj gnusi, dejstvo, da si jo sploh drzne kaj takega vprašati ali to, da je tako blazno neizviren… Resno, večerja, hahaha, to je za povprečne, navadne, provincijalne, wanna-be-stepfordshire-wifes al kako se že reče… In to ona nikakor ni bila, nikoli si ne bi dovolila…Odrinila ga je od sebe, si zapela belo haljo, oblekla hlačke in nogavice, popravila frizuro in ličilo. Ni si uspel še niti obleči hlač, ko je proti njemu vrgla ključ…
Pojdi v zdravniškega. In si ga zdrkaj. Da se navadiš. To boš počel, ko boš poročen z žensko, ki bo hodila s tabo na večerje.
…
Draga, kako si, kako je bilo v službi?
Super, kot vedno, če odštejem vse tiste bolne ljudi.
Hahaha, res si bjač… obožujem te.
Oh kako lepo je biti doma… želiš slišati podrobnosti?
Seveda, že ves dan sem neučakana, pa nisem želela začeti brez tebe.
Ah ti pokvarjenka moja… tako je bilo…
In ji je z vajeno kretnjo razgalila prsi in se toplima rokama sprehajala po njenem telesu, medtem ko ji do podrobnosti opisovala dopoldanski pripetljaj. Obračala jo je, kot je on njo pred nekaj urami, usmerjala jo je, kako naj jo zadovoljuje, kot jo je on… le da je ona to počela toliko bolje in da si je tokrat ni morala predstavljati v glavi, saj je bila tu, z njo… Zaključek si je izmislila, ni imelo smisla, da bi pokvarila užitek z resnico…
…
To je bilo tako dobro, rojeni sva ena za drugo.
Oh, počakaj, da pridem do sape…
Hahaha, kaj vam klinika ne časti nobenega fitnesa ali kaj?
Ni to, veš da sem fizično v precej boljši formi od tebe…
Ja seveda, hihihi.
Čakaj, ti takoj dokažem, pridi sem, takoj…mmmmm, pojedla te bom, celo….
Ne, počakaj, ko sva ravno pri tem… Te lahko peljem na večerjo?
Hmmm… zakaj pa ne, pravzaprav sem res lačna, pojdiva v kitajsko…
petek, 31. julij 2009
Zgodba o DR Kongo - zgodba o pohlepu
V literaturi je Demokratična republika Kongo oz. nekdanji Zaire velikokrat poimenovana 'srce teme', kar velja tudi v današnji informacijsko-medijski družbi, iz katere je praktično popolnoma izločena. Mednarodna organizacija Zdravniki brez meja (MSF) je konec lanskega leta objavila seznam najhujših zamolčanih svetovnih katastrof in na prvo mesto, pred Haiti, Čečenijo in severovzhodno Indijo, uvrstila DR Kongo. Britanska strokovna zdravstvena revija Lancet pa je nato v začetku januarja objavila izsledke raziskave o stopnji smrtnosti v DR Kongo, ki jo je leta 2004 izvedla skupina zdravnikov v okviru Mednarodnega odbora za reševanje (IRC). Rezultati so bili šokantni in so pokazali na apokaliptične razsežnosti človeškega trpljenja v srcu Afrike.
V DR Kongo vsak mesec umre 38.000 ljudi več, kot bi jih v normalnih razmerah, največ za ozdravljivimi boleznimi. Stopnja smrtnosti v DR Kongo je tako kar za 40 odstotkov višja kot v drugih državah podsaharske Afrike, kjer je v svetovnem merilu smrtnost že tako visoka. Najhuje je na vzhodu države, kjer je stopnja smrtnosti kar za 93 odstotkov višja kot drugod v podsaharski Afriki. V državi z nekaj več kot 60 milijoni prebivalcev, ki je po velikosti ozemlja primerljiva s celotno zahodno Evropo, zaradi nečiste vode, pomanjkanja cepiv in primernega zdravljenja mrzlice, malarije, črevesnih in dihalnih vnetij vsako sekundo umre ena oseba. Po uradnem koncu zadnje vojne v več delih države še vedno potekajo spopadi. Vendar oboroženi spopadi neposredno zakrivijo le vsako tretjo smrt, posredno pa veliko več. Vojna je namreč popolnoma onemogočila ali pa zmanjšala dostop do zdravstvene oskrbe milijonom. "Bogate države donatorke ljudi v DR Kongo puščajo popolnoma na cedilu, čeprav kriza vsakih nekaj mesecev terja toliko žrtev kot južnoazijski tsunami decembra 2004," so zdravniki zapisali v raziskavi. Ob tem so pozvali Združene narode in države donatorke, naj prenehajo ignorirati krizo v DR Kongo in državi pošljejo humanitarno pomoč.
Postavlja se vprašanje, kaj botruje tako vztrajni ignoranci s strani mednarodne skupnosti, ki sicer zelo rada kaže svojo filantropsko naravo in celo krši mednarodnopravne norme, če je potrebno kakšen narod odrešiti tiranskega škornja lokalnega diktatorja. Kriza v DR Kongo ni nič novega in ne gre za to, da svetovni voditelji za ta konec sveta še niso slišali. Pohlepni kremplji vodstev najbolj potrošniških držav že stoletja praskajo po tem območju, v katerega nedrja je narava skrila svoje največje zaklade, od zlata, diamantov in drugih vse bolj dragocenih kovin, kot je npr. koltan, do rastlinstva in živalstva, kot ga ne moremo najti praktično nikjer drugje na svetu, za seboj pa puščajo globoke rane.
Od prvega evropskega stika s tem območjem leta 1482 je bila sedanja DR Kongo vir suženjske delovne sile in raznih surovin. Med letoma 1885 in 1908 je bilo to ozemlje kar zasebna last belgijskega kralja Leopolda II., ki naj bi v tem času sistematično iztrebil več milijonov lokalnih prebivalcev (po nekaterih ocenah celo okoli 10 milijonov), medtem ko so na evropsko celino prihajale njegove ladje polne eksotičnih zakladov. Izkoriščanje se je nadaljevalo tudi v času, ko je bilo to območje uradna belgijska kolonija, kar je trajalo do leta 1960, ko se je DR Kongo osamosvojila. Vendar prisotnosti svetovnih sil s tem ni bilo konec. V času hladne vojne, ki sicer velja za relativno najbolj mirno in stabilno obdobje v DR Kongo, sta vzhodni in zahodni blok merila moči tudi na tem koncu sveta. Med drugim je pomen te države viden tudi v tem, da je vzhodni blok v obupanih poskusih, da bi si zagotovil nadzor nad območjem, v boj vpoklical samega Ernesta Che Guevaro in njegovo vojsko, ki pa je v DR Kongo doživela svoj najhujši poraz. Gospodarski in politični spopadi med obema stranema so dosegli višek sredi 60. let, ko je nato zahodnemu bloku predvsem s pomočjo agentov ameriške obveščevalne agencije CIA uspelo na predsedniško mesto namestiti Mobutu Sese Seka, ki je državo preimenoval v Zaire. Mobutu je vladal z železno roko vse do leta 1997, prihodke od naravnih bogastev pa nalagal na svoje zasebne račune in postal eden najbogatejših ljudi na svetu. Ob koncu tisočletja so popolna erozija institucij, porozne kolonialne meje, pohlep sosednjih držav po naravnih bogastvih in upadanje zanimanja neafriškega sveta, to deželo pahnile v najhujšo nočno moro, ki si jo človeštvo lahko predstavlja.
Zadnja velika vojna v kongovski kotlini je po ugotovitvah IRC med letoma 1998 in 2004 terjala skoraj štiri milijone življenj in se s tem uvrstila na prvo mesto najbolj krvavih obračunov po drugi svetovni vojni. V »afriško svetovno vojno«, kot jo je poimenovala nekdanja zunanja ministrica ZDA Madeline Albright, je bilo od devetih sosednjih držav vpletenih vsaj šest, vendar je zaradi prekrivanja etničnih meja in nestabilnosti administrativnih meja v tem primeru včasih težko potegniti ločnico med notranjim in meddržavnim spopadom. Neposredno vpleteni sta bili še vsaj Libija, ki je zagotavljala orožje in logistično podporo, in Severna Koreja, ki je zagotavljala inštruktorje za kongovske vladne sile.
Kljub uradnem koncu vojne pa spopadi med vladnimi silami in pripadniki misije ZN v DR Kongo (MONUC) na eni strani in uporniki, ki jih podpirajo sosednje države še vedno potekajo, poganjajo pa jih kot že vso zgodovino, apetiti po rudnih bogastvih. V zadnjem času je med najbolj željenimi in cenjenimi rudami koltan (kolumbit-tantalit), ki je ključna surovina za baterije v GSM aparatih, v Play-Stationih, jedrskih reaktorjih in v računalniških čipih, DR Kongo pa ima kar okoli 80 odstotkov vseh svetovnih zalog te rude. Multinacinalna podjetja kot so Sony, Nokia, Ericcson in Intel so konec 90. let prejšnjega stoletja močno povečala uvoz koltana iz DR Kongo. Nadzor nad nahajališči imajo uporniki, ki jih podpirata Uganda, Ruanda in Burundi, z dobički pa financirajo vojno na tem območju. Po ocenah ZN naj bi v letu 2000 ruandska vojska s koltanom zaslužila tudi po 20 milijonov dolarjev na mesec.
Medtem pa vzhodni del države, pokrajine Ituri, Severni in Južni Kivu, tonejo v vse hujšo humanitarno katastrofo. Na udaru so zlasti otroci, ki jih pogosto prisiljujejo v rudarjenje, vojskovanje in prostitucijo. Kmetje so prisiljeni opustiti kmetije in se lotiti rudarstva. Zaradi hudega pomanjkanja hrane ljudje pobijajo slone in gorske gorile, ki so zaradi tega na robu izumrtja, neusmiljeno posiljevanje narave in divje rudarjenje pa puščajo za seboj še ekološko katastrofo. Bruto domači proizvod na prebivalca je v letu 2004 po podatkih CIA znašal 700 dolarjev, medtem ko je ta npr. v Nigru znašal 900 dolarjev.
Redke zgodbe iz DR Kongo, ki dosežejo množična občila, so včasih prehud zalogaj tudi za vsega hudega vajene potrošnike vojnih grozot, ekoloških katastrof in splošnega pomanjkanja. Vendar pa je zgodba o DR Kongu paradoksalno zgodba o obilju, ne o pomanjkanju, zgodba o obilju, ki nikoli ne doseže ljudi, ki to obilje omogočajo in predvsem zgodba o pohlepu.
V DR Kongo vsak mesec umre 38.000 ljudi več, kot bi jih v normalnih razmerah, največ za ozdravljivimi boleznimi. Stopnja smrtnosti v DR Kongo je tako kar za 40 odstotkov višja kot v drugih državah podsaharske Afrike, kjer je v svetovnem merilu smrtnost že tako visoka. Najhuje je na vzhodu države, kjer je stopnja smrtnosti kar za 93 odstotkov višja kot drugod v podsaharski Afriki. V državi z nekaj več kot 60 milijoni prebivalcev, ki je po velikosti ozemlja primerljiva s celotno zahodno Evropo, zaradi nečiste vode, pomanjkanja cepiv in primernega zdravljenja mrzlice, malarije, črevesnih in dihalnih vnetij vsako sekundo umre ena oseba. Po uradnem koncu zadnje vojne v več delih države še vedno potekajo spopadi. Vendar oboroženi spopadi neposredno zakrivijo le vsako tretjo smrt, posredno pa veliko več. Vojna je namreč popolnoma onemogočila ali pa zmanjšala dostop do zdravstvene oskrbe milijonom. "Bogate države donatorke ljudi v DR Kongo puščajo popolnoma na cedilu, čeprav kriza vsakih nekaj mesecev terja toliko žrtev kot južnoazijski tsunami decembra 2004," so zdravniki zapisali v raziskavi. Ob tem so pozvali Združene narode in države donatorke, naj prenehajo ignorirati krizo v DR Kongo in državi pošljejo humanitarno pomoč.
Postavlja se vprašanje, kaj botruje tako vztrajni ignoranci s strani mednarodne skupnosti, ki sicer zelo rada kaže svojo filantropsko naravo in celo krši mednarodnopravne norme, če je potrebno kakšen narod odrešiti tiranskega škornja lokalnega diktatorja. Kriza v DR Kongo ni nič novega in ne gre za to, da svetovni voditelji za ta konec sveta še niso slišali. Pohlepni kremplji vodstev najbolj potrošniških držav že stoletja praskajo po tem območju, v katerega nedrja je narava skrila svoje največje zaklade, od zlata, diamantov in drugih vse bolj dragocenih kovin, kot je npr. koltan, do rastlinstva in živalstva, kot ga ne moremo najti praktično nikjer drugje na svetu, za seboj pa puščajo globoke rane.
Od prvega evropskega stika s tem območjem leta 1482 je bila sedanja DR Kongo vir suženjske delovne sile in raznih surovin. Med letoma 1885 in 1908 je bilo to ozemlje kar zasebna last belgijskega kralja Leopolda II., ki naj bi v tem času sistematično iztrebil več milijonov lokalnih prebivalcev (po nekaterih ocenah celo okoli 10 milijonov), medtem ko so na evropsko celino prihajale njegove ladje polne eksotičnih zakladov. Izkoriščanje se je nadaljevalo tudi v času, ko je bilo to območje uradna belgijska kolonija, kar je trajalo do leta 1960, ko se je DR Kongo osamosvojila. Vendar prisotnosti svetovnih sil s tem ni bilo konec. V času hladne vojne, ki sicer velja za relativno najbolj mirno in stabilno obdobje v DR Kongo, sta vzhodni in zahodni blok merila moči tudi na tem koncu sveta. Med drugim je pomen te države viden tudi v tem, da je vzhodni blok v obupanih poskusih, da bi si zagotovil nadzor nad območjem, v boj vpoklical samega Ernesta Che Guevaro in njegovo vojsko, ki pa je v DR Kongo doživela svoj najhujši poraz. Gospodarski in politični spopadi med obema stranema so dosegli višek sredi 60. let, ko je nato zahodnemu bloku predvsem s pomočjo agentov ameriške obveščevalne agencije CIA uspelo na predsedniško mesto namestiti Mobutu Sese Seka, ki je državo preimenoval v Zaire. Mobutu je vladal z železno roko vse do leta 1997, prihodke od naravnih bogastev pa nalagal na svoje zasebne račune in postal eden najbogatejših ljudi na svetu. Ob koncu tisočletja so popolna erozija institucij, porozne kolonialne meje, pohlep sosednjih držav po naravnih bogastvih in upadanje zanimanja neafriškega sveta, to deželo pahnile v najhujšo nočno moro, ki si jo človeštvo lahko predstavlja.
Zadnja velika vojna v kongovski kotlini je po ugotovitvah IRC med letoma 1998 in 2004 terjala skoraj štiri milijone življenj in se s tem uvrstila na prvo mesto najbolj krvavih obračunov po drugi svetovni vojni. V »afriško svetovno vojno«, kot jo je poimenovala nekdanja zunanja ministrica ZDA Madeline Albright, je bilo od devetih sosednjih držav vpletenih vsaj šest, vendar je zaradi prekrivanja etničnih meja in nestabilnosti administrativnih meja v tem primeru včasih težko potegniti ločnico med notranjim in meddržavnim spopadom. Neposredno vpleteni sta bili še vsaj Libija, ki je zagotavljala orožje in logistično podporo, in Severna Koreja, ki je zagotavljala inštruktorje za kongovske vladne sile.
Kljub uradnem koncu vojne pa spopadi med vladnimi silami in pripadniki misije ZN v DR Kongo (MONUC) na eni strani in uporniki, ki jih podpirajo sosednje države še vedno potekajo, poganjajo pa jih kot že vso zgodovino, apetiti po rudnih bogastvih. V zadnjem času je med najbolj željenimi in cenjenimi rudami koltan (kolumbit-tantalit), ki je ključna surovina za baterije v GSM aparatih, v Play-Stationih, jedrskih reaktorjih in v računalniških čipih, DR Kongo pa ima kar okoli 80 odstotkov vseh svetovnih zalog te rude. Multinacinalna podjetja kot so Sony, Nokia, Ericcson in Intel so konec 90. let prejšnjega stoletja močno povečala uvoz koltana iz DR Kongo. Nadzor nad nahajališči imajo uporniki, ki jih podpirata Uganda, Ruanda in Burundi, z dobički pa financirajo vojno na tem območju. Po ocenah ZN naj bi v letu 2000 ruandska vojska s koltanom zaslužila tudi po 20 milijonov dolarjev na mesec.
Medtem pa vzhodni del države, pokrajine Ituri, Severni in Južni Kivu, tonejo v vse hujšo humanitarno katastrofo. Na udaru so zlasti otroci, ki jih pogosto prisiljujejo v rudarjenje, vojskovanje in prostitucijo. Kmetje so prisiljeni opustiti kmetije in se lotiti rudarstva. Zaradi hudega pomanjkanja hrane ljudje pobijajo slone in gorske gorile, ki so zaradi tega na robu izumrtja, neusmiljeno posiljevanje narave in divje rudarjenje pa puščajo za seboj še ekološko katastrofo. Bruto domači proizvod na prebivalca je v letu 2004 po podatkih CIA znašal 700 dolarjev, medtem ko je ta npr. v Nigru znašal 900 dolarjev.
Redke zgodbe iz DR Kongo, ki dosežejo množična občila, so včasih prehud zalogaj tudi za vsega hudega vajene potrošnike vojnih grozot, ekoloških katastrof in splošnega pomanjkanja. Vendar pa je zgodba o DR Kongu paradoksalno zgodba o obilju, ne o pomanjkanju, zgodba o obilju, ki nikoli ne doseže ljudi, ki to obilje omogočajo in predvsem zgodba o pohlepu.
četrtek, 23. julij 2009
Ko se fascinacija nad eksotiko prelevi v nestrpnost
Lokal v centru Ljubljane, popoldne se je že prevesilo v večer, stara zasedba zaključuje delovni dan in se pogovarja o možnostih, ki jim jih ponuja prihajajoča noč. Pivo, smeh in isti obrazi kot zmeraj. Ko se že ravno začnemo dolgočasiti, se nam pridruži še en znanec, z njim pa tudi njegov gost, ki pritegne pozornost prav vseh. Na prvo žogo je zelo težko ugotoviti od kod pravzaprav prihaja, temna koža nekako ni prave afriške barve, še manj azijske ali arabske, njegova angleščina je brezhibna, v očeh se mu zrcali svet, nasmeh pa poleg vrste belih zob kaže iskreno zadovoljstvo. Pove nam da je s Fidjia in da že šest let potuje po svetu. Zanimanje zanj se še poveča, vsak bi rad govoril z njim, ga kaj vprašal, mu povedal kaj o Sloveniji,…Za nikogar ni več tujec, temveč prijatelj, del družbe. Prav ponosna sem na vse, ni sledu o kakršnih koli zadržkih, predsodkih. Pride natakar in mu prinese brezalkoholno pijačo, ki jo je naročil malo prej. Seveda se kar nekaj herojev ne strinja s tem, to pa ne, boš pa ja spil kaj konkretnega, vsaj kako pivo, saj si ja dec, naj ti ne bo nerodno, tu vsi pijemo,…itd. Revež se brani na vse možne načine, na koncu pa le pojasni da je pač po veroizpovedi musliman. Zanimanje zanj in njegove zgodbe kar naenkrat ponikne, družbica pa se brez nadaljnjega vrne k svojim prejšnjim dolgočasnim debatam – kot da ga ni več med nami. Nihče ga nikoli več ne omeni, čeprav je človek, ki ga, ko ga enkrat srečaš, težko pozabiš.
Bi lahko rekli, da je to izraz nestrpnosti do muslimanov, ali le do abstinentov? Pravzaprav je to povsem irelevantno, vsekakor je oblika latentne nestrpnosti, saj izraža nespoštovanje do popolnoma osebnih odločitev posameznika, ne glede na to ali gre za odločitev da nekdo ne pije alkohola ali pa odločitev za pripadnost religiji, ki v danem okolju ni prevladujoča. Najboljši komentar ob zgoraj predstavljenem dogodku se mi je zdel tisti, ki se je glasil nekako takole: »Ja, pač nisem vedel, da je musliman, kako bi pa naj, če se mu pa ne pozna« Ob tej izjavi sem nekako avtomatično pomislila na označevanje Židov v nacistični Nemčiji.
....................................................................................................
Problem človekovih pravic, nestrpnosti in človeškega razvoja nasploh je že zdavnaj presegel problem zgolj definicij in zakonskega urejanja tega področja, zaradi česar pa se moramo žal nenehno vračati ravno k tem aspektu. Ko vzamemo v roke raznorazna poročila in statistične podatke se lahko kaj hitro zalotimo pri razmišljanju v stilu: »Ah pa saj sploh ni tako hudo, v primerjavi z ostalimi smo praktično perle.« Zakaj bi si torej v naši mladi demokratični alpski državici belili lase s problemom, ki ga praktično ni? Če pogledamo malo izza floskul pravniške in politične dikcije pa se praktično zaletimo v zid nerazumevanja in nepoznavanja stisk in tegob posameznikov in družbenih skupin, ki se s tem 'fantomskim' problemom srečujejo na vsakem koraku svojega življenja. In ravno ta zid nas zapira navznoter, z njim smo obdani, v svoji vasezaverovanosti pa se ne zavedamo, da smo mi sami tisti, ki živimo znotraj tega miselnega geta, da smo mi tisti ki živimo v brezbarvnem svetu uniformiranosti, enoumja in dolgočasju enakosti, ko pa je vendar svet tako pester, druge kulture tako zanimive in ljudje prav zabavno različni. Gradimo zabaviščne parke in pozabljamo na veselje sobivanja z ljudmi, ki so kakorkoli vsaj malo drugačni od nas oziroma mi drugačni od njih. Paradoks je še toliko večji danes, v času, ko je paradni konj vladajoče ideologije ravno odpiranje navzven. Odpiranje gospodarstva in meja zgublja svojo težo in pomen če se naš razum, čustvovanje, dojemanje in vrednotenje vse bolj in bolj omejuje in zapira. Človeka ne konstituirajo tržne cene, niti zakonodaja. Človeka konstituira popolnoma enostavno v prvi vrsti samospoštovanje, ki pa je samo odraz spoštovanja do vseh ostalih, torej odnos do sočloveka. Biti človek. In na tem mestu je potrebno postaviti v ospredje boj za strpnost in človekove pravice kot temelj evolucije človečnosti in človeškega razvoja. V Sloveniji ksenofobija, rasizem, nacionalizem, seksizem, homofobija in ostale oblike družbene neenakosti, kot tudi sovražni govor, na žalost niso donkihotovski mlini na veter temveč realnost s katero se soočajo mnogi. Medtem ko se po eni strani nekaterim zdi, da je družbena neenakost v Sloveniji zgolj mit, pa po drugi strani nekateri drugi z znanstveno doslednostjo ugotavljajo da se je nestrpnost do 'drugačnih' sicer povečala, se je pa zmanjšala nestrpnost do 'drugih', seveda z izjemo Romov. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da se zainteresiranost za te probleme ne veča premočrtno z obsegom, temveč smo priča pasivnemu, apatičnemu odnosu in neprizadetosti. Kazanje s prstom na krivca (pa naj bo to država, skupina ali posameznik) in brskanje za tisoč in enimi olajševalnimi okoliščinami je bolj slaba tolažba za neposredno prizadete. Neposredno prizadet pa je lahko prav vsak izmed nas, kajti prav vsak je drugačen, tako ali drugače, ljudje smo vendar unikati – vsaj zaenkrat še. Čas je da se nehamo boriti proti nečemu in se začnemo boriti za nekaj, kajti le v takem boju lahko zmagamo. Za dosego tega, pa bo potrebno narediti marsikaj, če naj se prevrednotijo vrednote in preoblikujejo stališča, ki so dediščina naših skupnih izkušenj in kolektivnega spomina. O problemu nestrpnosti in kršenju človekovih temeljnih in univerzalnih pravic je napisanega za cele knjižnice gradiva, tudi v Sloveniji, v našem vsakodnevnem življenju pa si še kar pridno zakrivamo oči in zapiramo usta, in tudi tu je poudarek na 'tudi v Sloveniji'. Če želimo dvigniti kvaliteto življenja (zapiranje pred drugačnostjo in celo agresija do drugačnosti nam jo namreč zelo siromaši) moramo usmeriti naš pogled iz mrtvega kota vzvratnega ogledala na cesto po kateri se peljemo, v upajmo lepšo, prihodnost.
Fant iz uvodne zgodbice že nekaj časa ni več v Sloveniji, pa ne zato ker bi bili kakorkoli nestrpni do njega, njegovo življenje je pač popotništvo. Vprašati pa se moramo, kaj je z vsemi tistimi muslimani, ki v Sloveniji živijo, delajo, se izobražujejo,…, ki so samo Slovenci, brez eksotičnih korenin in zgodbic, ki so za večino neopazni in nezanimivi, hkrati pa izpostavljeni jezi in frustracijam posameznikov katerim predstavljajo grešnega kozla ali za oseben neuspeh ali pa kar za vsak svetovni problem.
Bi lahko rekli, da je to izraz nestrpnosti do muslimanov, ali le do abstinentov? Pravzaprav je to povsem irelevantno, vsekakor je oblika latentne nestrpnosti, saj izraža nespoštovanje do popolnoma osebnih odločitev posameznika, ne glede na to ali gre za odločitev da nekdo ne pije alkohola ali pa odločitev za pripadnost religiji, ki v danem okolju ni prevladujoča. Najboljši komentar ob zgoraj predstavljenem dogodku se mi je zdel tisti, ki se je glasil nekako takole: »Ja, pač nisem vedel, da je musliman, kako bi pa naj, če se mu pa ne pozna« Ob tej izjavi sem nekako avtomatično pomislila na označevanje Židov v nacistični Nemčiji.
....................................................................................................
Problem človekovih pravic, nestrpnosti in človeškega razvoja nasploh je že zdavnaj presegel problem zgolj definicij in zakonskega urejanja tega področja, zaradi česar pa se moramo žal nenehno vračati ravno k tem aspektu. Ko vzamemo v roke raznorazna poročila in statistične podatke se lahko kaj hitro zalotimo pri razmišljanju v stilu: »Ah pa saj sploh ni tako hudo, v primerjavi z ostalimi smo praktično perle.« Zakaj bi si torej v naši mladi demokratični alpski državici belili lase s problemom, ki ga praktično ni? Če pogledamo malo izza floskul pravniške in politične dikcije pa se praktično zaletimo v zid nerazumevanja in nepoznavanja stisk in tegob posameznikov in družbenih skupin, ki se s tem 'fantomskim' problemom srečujejo na vsakem koraku svojega življenja. In ravno ta zid nas zapira navznoter, z njim smo obdani, v svoji vasezaverovanosti pa se ne zavedamo, da smo mi sami tisti, ki živimo znotraj tega miselnega geta, da smo mi tisti ki živimo v brezbarvnem svetu uniformiranosti, enoumja in dolgočasju enakosti, ko pa je vendar svet tako pester, druge kulture tako zanimive in ljudje prav zabavno različni. Gradimo zabaviščne parke in pozabljamo na veselje sobivanja z ljudmi, ki so kakorkoli vsaj malo drugačni od nas oziroma mi drugačni od njih. Paradoks je še toliko večji danes, v času, ko je paradni konj vladajoče ideologije ravno odpiranje navzven. Odpiranje gospodarstva in meja zgublja svojo težo in pomen če se naš razum, čustvovanje, dojemanje in vrednotenje vse bolj in bolj omejuje in zapira. Človeka ne konstituirajo tržne cene, niti zakonodaja. Človeka konstituira popolnoma enostavno v prvi vrsti samospoštovanje, ki pa je samo odraz spoštovanja do vseh ostalih, torej odnos do sočloveka. Biti človek. In na tem mestu je potrebno postaviti v ospredje boj za strpnost in človekove pravice kot temelj evolucije človečnosti in človeškega razvoja. V Sloveniji ksenofobija, rasizem, nacionalizem, seksizem, homofobija in ostale oblike družbene neenakosti, kot tudi sovražni govor, na žalost niso donkihotovski mlini na veter temveč realnost s katero se soočajo mnogi. Medtem ko se po eni strani nekaterim zdi, da je družbena neenakost v Sloveniji zgolj mit, pa po drugi strani nekateri drugi z znanstveno doslednostjo ugotavljajo da se je nestrpnost do 'drugačnih' sicer povečala, se je pa zmanjšala nestrpnost do 'drugih', seveda z izjemo Romov. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da se zainteresiranost za te probleme ne veča premočrtno z obsegom, temveč smo priča pasivnemu, apatičnemu odnosu in neprizadetosti. Kazanje s prstom na krivca (pa naj bo to država, skupina ali posameznik) in brskanje za tisoč in enimi olajševalnimi okoliščinami je bolj slaba tolažba za neposredno prizadete. Neposredno prizadet pa je lahko prav vsak izmed nas, kajti prav vsak je drugačen, tako ali drugače, ljudje smo vendar unikati – vsaj zaenkrat še. Čas je da se nehamo boriti proti nečemu in se začnemo boriti za nekaj, kajti le v takem boju lahko zmagamo. Za dosego tega, pa bo potrebno narediti marsikaj, če naj se prevrednotijo vrednote in preoblikujejo stališča, ki so dediščina naših skupnih izkušenj in kolektivnega spomina. O problemu nestrpnosti in kršenju človekovih temeljnih in univerzalnih pravic je napisanega za cele knjižnice gradiva, tudi v Sloveniji, v našem vsakodnevnem življenju pa si še kar pridno zakrivamo oči in zapiramo usta, in tudi tu je poudarek na 'tudi v Sloveniji'. Če želimo dvigniti kvaliteto življenja (zapiranje pred drugačnostjo in celo agresija do drugačnosti nam jo namreč zelo siromaši) moramo usmeriti naš pogled iz mrtvega kota vzvratnega ogledala na cesto po kateri se peljemo, v upajmo lepšo, prihodnost.
Fant iz uvodne zgodbice že nekaj časa ni več v Sloveniji, pa ne zato ker bi bili kakorkoli nestrpni do njega, njegovo življenje je pač popotništvo. Vprašati pa se moramo, kaj je z vsemi tistimi muslimani, ki v Sloveniji živijo, delajo, se izobražujejo,…, ki so samo Slovenci, brez eksotičnih korenin in zgodbic, ki so za večino neopazni in nezanimivi, hkrati pa izpostavljeni jezi in frustracijam posameznikov katerim predstavljajo grešnega kozla ali za oseben neuspeh ali pa kar za vsak svetovni problem.
petek, 17. julij 2009
Ljubila je Silveri White
Tako lepo, tako nehotno je zadrhtela, ko ga je začutila na sebi. Ni vedela, kaj je, čutila je zgolj tekočino in nekaj mehurčkov, ki so jo zdražili v snu. Iz njenega popka je bil še okusnejši. Stekel ji je med stegni in oplemenitil že tako žlateh vonj. Pila bi ga iz tebe, sem rekla, malo prenaglas…zbudila se je…vedela sem, da ne bom zmogla več… z svojimi pregretimi ustnicami sem ji nesla košček ledu, z vanj ujetim požirkom, naravnost k polnim ustnam. Zadrhtela je, v tem trenutku je bila moja. Prvič in zadnjič. Kako je bila lepa, kako se je lepo odpirala njena vrtnica. Pomaranča…. To je vse, kar je rekla… nesla sem ji krhelj pomaranče k ustom in ji ponudila požirek. To je bil moj greh, tega ne bi smela nikoli storiti. Ostala sem brez nje, za vedno…brez njenega drgeta, brez njenih dišečih stegen, brez njene čudovite rožnate vrtnice. Kot da bi vstala od mrtvih se je vzravnala in mi zašepetala. ‘Veš s tem me je prvič opil, nežno, prijazno.’ Ponosna je bila nanj, ne glede na to, da se je zgodilo v neki diskoteki, da bržčas ni vedel niti kako ji je ime. ‘Bil je tako lep, tako drugačen, tako … moj….,’ je rekla. Imela sem jo rada, kaj naj, želela sem ji srečo. ‘Kako tvoj?’ sem podvomila. ‘Moj, z mojim stilom,’ se je upirala, ‘ni me zastrupljal, želel je, da uživam, da se imam lepo,’ je dejala.. ‘Kako prosim?,’ sedaj me je že vse minilo, ‘resno, kaj za vraga govoriš?’, nisem razumela. ‘Ah, spet ne razumeš,’, mi je po Stoneovsko zabila rezilo za led v srce. ‘Nikoli ne boš,’ odločila se je, da me pokonča. ‘Veš, nisi edina,’ to je bil zadnji udarec, ‘ki veš za Silveri White, in predvsem kako ga postreči’. Vstala sem, sklonila glavo in odšla….sovražim kadar so moški boljši od mene. Ampak ne, vrnila sem se, prišla sem po še zadnji odgovor… ‘Kaj ti je rekel?’ mi hudič ni dal mira. Kot da bi se želela mučiti in ne glede na to, da sem vedela, kakšen bo odgovor, sem ga hotela slišati. Bila je nesramno lepa, in nasramna. ‘Pokazal
četrtek, 16. julij 2009
Sanje
William Blake je nekoč dejal, da so ječe sezidane iz kamnov Zakona, javne hiše pa iz opek Religije. Danes je situacija, vsaj na institucionalni ravni, ravno obratna. Kaj je bolje pa bo vedno odvisno od časovne in krajevne točke naše lastne perspektive. Iz zornega kota Univerzuma in Večnosti pa je tako ali tako vse dobro in hkrati vse zlo.
Postavimo se tja kjer smo, na začetku tretjega tisočletja, v družbi ki jo ustvarja kapital in reproducira delovna sila ter kjer namesto da bi se pogledali v ogledalo prižgemo televizijo. Večina medčloveških razmerij temelji na takšnih in drugačnih sebičnih interesih, povečini ekonomskih. Vloge, ki jih igramo v naših življenjih so zabrisane, izkrivljene, nejasne kakor prihodnost sirote v Iraku. Svet je v zadnjem letu spet legaliziral in legitimiziral vojno, pedofilija je prehitela lov in golf na lestvici najpopularnejših športov malih bogov iz matere narave pa smo si naredili mačeho hujšega kova kot v Sneguljčici. Tržni kapitalizem, ta naša Indija Koromandija, zapoveduje agresivnost, nasilje, masovno potrošnjo, hitro hrano, hitro življenje in čim hitrejšo pot v kaos in samouničenje.
Nisem vizionar, nimam čarobne palčke s katero bi zamahnila in bi bil svet lepši, nimam formule, ne recepta kaj bi izboljšalo to brozgo, da bi bila vsaj užitna in prebavljiva. Vem pa da je absurdno razpredanje o tem da Slovenija ne sme liberalizirati trga spolnih storitev, medtem ko je med najglasnejšimi zagovorniki liberalizacije trga znanja in šolstva. Zakaj lahko to primerjam? Lepo, po eni strani ne vidimo nič slabega v tem, da si bodo izobrazbo in s tem prihodnost pridobili (pardon, kupili) le najpremožnejši ali najvplivnejši, da bo naša mala podalpska deželica postala bazar suženjske delovne sile, osebna odločitev, volja ali želja pa s tem ne bo imela prav nobene zveze. Po drugi strani pa zaženemo vsesplošen vik in krik, ker ženske noči ne bodo več kaznovane z zaporom zaradi opravljanja svoje dejavnosti. Bog ne daj, da pa bi imele še urejeno zdravstveno in socialno zavarovanje (drage moje žene, vse vaše genitalne težave niso nujno psihosomatskega izvora in marsikateri izmed vaših mož je pripravljen plačati še malo več, da ga lahko namoči brez kondoma), da bi vedele, kaj je to dostojanstvo in ponos (reklamarji in odvetniki pa se lahko izmuznejo s sklicevanjem na ''povpraševanje rodi ponudbo'') in vsaj brez formalne stigme opravljale tisto kar nobena od nas ostalih noče – seksale brez dvorjenja, brez besed, brez obveznosti, brez pričakovanj in predvsem brez imena, in to relativno poceni. Stranka ne plača seks, telo ali da nekaj dobi, plača za to, da ostane brez emocij in brez razočaranj.
Če se torej liberalizira trg storitev in se lahko trži nedotakljivo, zakaj se ne bi tržile sanje, sanje po neranljivosti, anonimnosti hkrati pa po izživetju tiste temne strani, ki se v taki ali drugačni obliki skriva v vseh nas, če lahko s tem pomagamo in zaščitimo žrtve, ki so na žalost tudi v najlepših, najbolj romantičnih sanjah, kaj šele v tistih mesenih, telesnih, trdih. Kdo so prave žrtve, pa ve vsak zase, odvisno na katerem koncu zgodbe stoji. Je stranka, je ponudnik, je izvajalec, je opazovalec, kritik ali zagovornik?
Seks prodaja, nasilje prodaja, zato ni nič narobe če smo na vsakem koraku bombardirani z vsem kar je s seksom ali nasiljem v zvezi (ko se septembra začne šola, nam mini v kombinaciji z army stilom deklic in dečkov še pred spolno zrelostjo vse pove), v smeh nas spravljajo z vero v možnost nadzora nad pornografijo po internetu. Človeštvo je izgubilo svoj izraz, dušo, ljudem so bile vzeta verovanja, upanja. Čeprav smo izgubili vse, se še vedno oklepamo sanj, ki so vse kar imamo. Na žalost pa očitno obstojijo tudi sanje o tem, da rabimo nov lov na čarovnice in da če jih bomo dovolj dolgo cvrli na grmadi, bodo ljudje končno že tudi nehali sanjariti. Ampak veste, sanje so na koncu koncev, le in samo sanje.
Postavimo se tja kjer smo, na začetku tretjega tisočletja, v družbi ki jo ustvarja kapital in reproducira delovna sila ter kjer namesto da bi se pogledali v ogledalo prižgemo televizijo. Večina medčloveških razmerij temelji na takšnih in drugačnih sebičnih interesih, povečini ekonomskih. Vloge, ki jih igramo v naših življenjih so zabrisane, izkrivljene, nejasne kakor prihodnost sirote v Iraku. Svet je v zadnjem letu spet legaliziral in legitimiziral vojno, pedofilija je prehitela lov in golf na lestvici najpopularnejših športov malih bogov iz matere narave pa smo si naredili mačeho hujšega kova kot v Sneguljčici. Tržni kapitalizem, ta naša Indija Koromandija, zapoveduje agresivnost, nasilje, masovno potrošnjo, hitro hrano, hitro življenje in čim hitrejšo pot v kaos in samouničenje.
Nisem vizionar, nimam čarobne palčke s katero bi zamahnila in bi bil svet lepši, nimam formule, ne recepta kaj bi izboljšalo to brozgo, da bi bila vsaj užitna in prebavljiva. Vem pa da je absurdno razpredanje o tem da Slovenija ne sme liberalizirati trga spolnih storitev, medtem ko je med najglasnejšimi zagovorniki liberalizacije trga znanja in šolstva. Zakaj lahko to primerjam? Lepo, po eni strani ne vidimo nič slabega v tem, da si bodo izobrazbo in s tem prihodnost pridobili (pardon, kupili) le najpremožnejši ali najvplivnejši, da bo naša mala podalpska deželica postala bazar suženjske delovne sile, osebna odločitev, volja ali želja pa s tem ne bo imela prav nobene zveze. Po drugi strani pa zaženemo vsesplošen vik in krik, ker ženske noči ne bodo več kaznovane z zaporom zaradi opravljanja svoje dejavnosti. Bog ne daj, da pa bi imele še urejeno zdravstveno in socialno zavarovanje (drage moje žene, vse vaše genitalne težave niso nujno psihosomatskega izvora in marsikateri izmed vaših mož je pripravljen plačati še malo več, da ga lahko namoči brez kondoma), da bi vedele, kaj je to dostojanstvo in ponos (reklamarji in odvetniki pa se lahko izmuznejo s sklicevanjem na ''povpraševanje rodi ponudbo'') in vsaj brez formalne stigme opravljale tisto kar nobena od nas ostalih noče – seksale brez dvorjenja, brez besed, brez obveznosti, brez pričakovanj in predvsem brez imena, in to relativno poceni. Stranka ne plača seks, telo ali da nekaj dobi, plača za to, da ostane brez emocij in brez razočaranj.
Če se torej liberalizira trg storitev in se lahko trži nedotakljivo, zakaj se ne bi tržile sanje, sanje po neranljivosti, anonimnosti hkrati pa po izživetju tiste temne strani, ki se v taki ali drugačni obliki skriva v vseh nas, če lahko s tem pomagamo in zaščitimo žrtve, ki so na žalost tudi v najlepših, najbolj romantičnih sanjah, kaj šele v tistih mesenih, telesnih, trdih. Kdo so prave žrtve, pa ve vsak zase, odvisno na katerem koncu zgodbe stoji. Je stranka, je ponudnik, je izvajalec, je opazovalec, kritik ali zagovornik?
Seks prodaja, nasilje prodaja, zato ni nič narobe če smo na vsakem koraku bombardirani z vsem kar je s seksom ali nasiljem v zvezi (ko se septembra začne šola, nam mini v kombinaciji z army stilom deklic in dečkov še pred spolno zrelostjo vse pove), v smeh nas spravljajo z vero v možnost nadzora nad pornografijo po internetu. Človeštvo je izgubilo svoj izraz, dušo, ljudem so bile vzeta verovanja, upanja. Čeprav smo izgubili vse, se še vedno oklepamo sanj, ki so vse kar imamo. Na žalost pa očitno obstojijo tudi sanje o tem, da rabimo nov lov na čarovnice in da če jih bomo dovolj dolgo cvrli na grmadi, bodo ljudje končno že tudi nehali sanjariti. Ampak veste, sanje so na koncu koncev, le in samo sanje.
torek, 14. julij 2009
I’m on SALE!
Today the big summer sales started. I usually do the shopping the last day of the sales as, strangely enough, obviously nobody likes what I like and I always get exactly what I want in my size when there’s literally nothing else left in the shops. But today was the day when I was the first shopper*under*cover in the stores, gathering info about how many people actually took the day of from work to hit the shops (oh yes, I earn my shoes working as a journalist). To sum it up: nobody, or very few – good for them. So, I was free to wander around, contemplate my own shopping habits, but unfortunately with my visa card in the bag (my normal account of course empty). Before I left home, I’ve made a strong commitment to myself – no shoe stores (I know my weaknesses too well) and no stores with really good merchants (they’re very few anyway). I managed that. But I didn’t manage my lust for, according to my budget, expensive stuff, suddenly at hand (50% or more off). Not really, according to my bank account, but I’ve always been really bad with money. I was really shocked at myself, it was as if some beast has awoken inside of me, I wanted it all, Liu Jo pants, Max Mara blazer, H.Boss business suit, Donna Karan snickers, Desigual stuff to wear in front of my computer (just how crazy is that????). Seriously, like I would ever wear anything of that, where to anyway???? Believe me there is not one single designer item in my closet. But my palms were really sweaty when I saw those snickers … And I wanted it expensive. Hey, it’s on sale, it’s not that expensive… these thoughts were running trough my brain as if I was a heroin addict, hey it’s not dangerous, I don’t have a problem. Up until one very sobering moment. In between the stores one old lady tapped me on the hand, I could hardly notice her, so drowned in my fantasy world, and quietly asked me if I had some change. It was like a slap at my face, and it hurt. I woke up. I looked at her, older woman that could pass as a real lady in that Max Mara outfit I just saw, with that look in her eye when you can feel she doesn’t want to do that, to beg. And for a moment I saw my own future, future of any of us and I felt as weak as never before. I opened my wallet and guess what… it was empty. I felt so ashamed. What is the difference between me and her? A small piece of plastic. I don’t really have anything, but I have this small piece of plastic, that can make my life miserable. Soon, very soon. I gave her a pack of cigarettes instead. And went home. No, I didn’t cry, I wasn’t depressed, nothing that pathetic… I was relieved. I’ve realized, it’s not all that stuff that’s on sale, it’s me who is on sale. I’m on 50% or more off … But I don’t want to, I refuse to be on sale. I got my self a very much needed pair of jeans and I’m sitting here in my old, worn out, but very comfy sweatsuit. And I feel good about myself. I always took pride in that I can pull it off very well wearing cheap clothes and I intend to keep it that way. And if anybody has a problem with me not wearing designer clothes, well too bad… You won’t see me in those anytime soon… You might see me in a nice pair of heels though, but it won’t be Jimmy Choo.
ponedeljek, 13. julij 2009
Bolšjak
Kako naj človek prevede Im Lebensrausch trotz alledem? Ampak tako, da bo ta sintagma nosila vonj in barve celotnega pomena svojega nomosa. Menim da težko. Vsaj ko jaz poskušam. S svojo, sedaj se šele tega zares zavedam, zares borno nemščino. Pa še brez kvalitetnega slovarja.
Knjigo sem kupila na bolšjaku. V nedeljo. Eno takšnih, ki te kliče v drug svet. Hkrati siva in svetla, ko se skozi ovojnico mraza, s pomočjo inkvizitorskega kruteža – gospoda vetra – že čuti prebujanje toplote, svetlobe, življenja. Vendar je v bistvu še vedno mrzlo in ko še zapiha, bi se najraj obrnil nekako nagonsko navzgor in zavpil: ''Dej zahajci že za vraga to prekleto centralno, pa ne bit tak egoist''. In ob takih nedeljah se jaz rada sprehajam po bolšjakih. Na prostem, nujno. Množica sproti greje zrak, ki ga dihamo in bolj ali manj stare stvari s svojimi zgodbami dajejo arome življenjem, kot kakšna nežna eterična olja, ko prižgeš svečo. Množica različnih, zdi se kot da nimajo popolnoma nič skupnega a hkrati vsi hodijo naokrog s posebnim izrazom v očeh. Izrazom iščočega. Ampak iščočega optimizma, takšnim s skrivnostnim nasmeškom, nasmeškom globoko verujočega. Tudi jaz. Razumem jih. Naj je tisto kar iščemo in v kar verjamemo še tako redko in nenavadno, tolikokrat izgubljeno in najdeno, neverjetno ali zgolj obupano, se lahko znajde na bolšjaku. Če kje, potem tam. V navadnih trgovinah prav gotovo ne, butikih, tržnicah in supermarketih, kjer stvari letijo na kup sveže iz tovarniškega stroja. Kjer se prodajajo stvari brez duše in brez zgodb. Medtem pa ob nedeljah …jah, ob nedeljah…na bolšjakih…, se prodajajo sanje, sanje in spomini, na neke povsem druge čase, pa čeprav le nekaj let stare.
Tudi tokrat nisem našla povsem svoje zgodbe, sem pa našla knjigo, oziroma je ona našla mene. Tak isti izraz se je zrcalil z obraza na ovojnici, te knjige, malo prašne a skoraj nedotaknjene, s staromodnimi trdimi platnicami in gladkim, nepomečkanim papirnatim ovitkom z zavihki. Knjige o življenju in delu gospe z ovitka, gospe katere prisotnost je bila prav tako močna kot vseh ostalih v množici. Ampak saj je bila med svojimi, sanjači in pravljičarji, realisti z ustvarjalno žilico, ljubitelji življenja. Rosa Luxemburg.
Počasi jo berem, nemščina pa tudi ni olajševalna okoliščina. Z naslovom se bom ukvarjala ko jo preberem. Čeprav jo raje gledam in držim v rokah. Ob Rosinem nasmehu se vsakič ponovno znajdem na tistem bolšjem trgu, v svetu sanj in pravljic, takšnih resničnih. Februarja. V Berlinu.
Knjigo sem kupila na bolšjaku. V nedeljo. Eno takšnih, ki te kliče v drug svet. Hkrati siva in svetla, ko se skozi ovojnico mraza, s pomočjo inkvizitorskega kruteža – gospoda vetra – že čuti prebujanje toplote, svetlobe, življenja. Vendar je v bistvu še vedno mrzlo in ko še zapiha, bi se najraj obrnil nekako nagonsko navzgor in zavpil: ''Dej zahajci že za vraga to prekleto centralno, pa ne bit tak egoist''. In ob takih nedeljah se jaz rada sprehajam po bolšjakih. Na prostem, nujno. Množica sproti greje zrak, ki ga dihamo in bolj ali manj stare stvari s svojimi zgodbami dajejo arome življenjem, kot kakšna nežna eterična olja, ko prižgeš svečo. Množica različnih, zdi se kot da nimajo popolnoma nič skupnega a hkrati vsi hodijo naokrog s posebnim izrazom v očeh. Izrazom iščočega. Ampak iščočega optimizma, takšnim s skrivnostnim nasmeškom, nasmeškom globoko verujočega. Tudi jaz. Razumem jih. Naj je tisto kar iščemo in v kar verjamemo še tako redko in nenavadno, tolikokrat izgubljeno in najdeno, neverjetno ali zgolj obupano, se lahko znajde na bolšjaku. Če kje, potem tam. V navadnih trgovinah prav gotovo ne, butikih, tržnicah in supermarketih, kjer stvari letijo na kup sveže iz tovarniškega stroja. Kjer se prodajajo stvari brez duše in brez zgodb. Medtem pa ob nedeljah …jah, ob nedeljah…na bolšjakih…, se prodajajo sanje, sanje in spomini, na neke povsem druge čase, pa čeprav le nekaj let stare.
Tudi tokrat nisem našla povsem svoje zgodbe, sem pa našla knjigo, oziroma je ona našla mene. Tak isti izraz se je zrcalil z obraza na ovojnici, te knjige, malo prašne a skoraj nedotaknjene, s staromodnimi trdimi platnicami in gladkim, nepomečkanim papirnatim ovitkom z zavihki. Knjige o življenju in delu gospe z ovitka, gospe katere prisotnost je bila prav tako močna kot vseh ostalih v množici. Ampak saj je bila med svojimi, sanjači in pravljičarji, realisti z ustvarjalno žilico, ljubitelji življenja. Rosa Luxemburg.
Počasi jo berem, nemščina pa tudi ni olajševalna okoliščina. Z naslovom se bom ukvarjala ko jo preberem. Čeprav jo raje gledam in držim v rokah. Ob Rosinem nasmehu se vsakič ponovno znajdem na tistem bolšjem trgu, v svetu sanj in pravljic, takšnih resničnih. Februarja. V Berlinu.
nedelja, 12. julij 2009
Welcome
The world is full of love and war, of life and death, of eros and tanatos, of creation and destruction, pleasure and suffering. It is human. What is not human, are motives. Let's put on our masks and speak truthfully. Because people are least honest when we speak as ourselves. Give us a mask and we'll tell you the truth. About love and war, life and death, eros and tanatos, creation and destruction, pleasure and suffering…
…But then again: what is the truth, does it exist? How close do we want to get to it? Do we even want to know the truth? It is up to every individual…
…I will present you with facts and fiction, with stories and reports, with science and literature, beliefs and arguments. Sometimes mere confusion of what is real and what is imagination opens our minds and forces us to the great dark unknown of our own understanding…
…From total pulp to political discussions – it's all here, in The World according to Freya
Welcome
…But then again: what is the truth, does it exist? How close do we want to get to it? Do we even want to know the truth? It is up to every individual…
…I will present you with facts and fiction, with stories and reports, with science and literature, beliefs and arguments. Sometimes mere confusion of what is real and what is imagination opens our minds and forces us to the great dark unknown of our own understanding…
…From total pulp to political discussions – it's all here, in The World according to Freya
Welcome
Naročite se na:
Objave (Atom)
