Mačke režalke 6

Pisalo se je Silvestrovo, ne vem več katerega leta, ko sem jo prvič ugledala. Najprej so se pokazali rahli obrisi, počasi je zaživela v novoletnih lučkah. ''Videti je kot mačka,'' sem rekla bolj sama pri sebi kot na glas. Dobivala je obrise, vse izrazitejše. Pravzaprav ne maram mačk, tako da ne vidim razloga, da bi se mi kar tako prikazovale. Ampak ta je bila nekaj posebnega. Ždela je tam na drevesu, ravno v pravem položaju, da sem jo videla s kuhinjskega okna. Za trenutek sem postala. Imela sem goste, meni drage goste, ampak se v tistem trenutku nisem mogla ukvarjati z njimi. Ker ta, na drevesu, edinem drevesu, ki smo ga premogli v ulici, prav na začetku ulice, se je slikala mačka. In kot da se slika samo meni...prav slikala se je, kot da bi slikar vleke potezo za potezo s čopičem pomočenim v domišljijo. Hotela je da jo vidim. Nikoli se nisem imela za Alico, pravzaprav, po pravici povedano nikoli nisem prebrala knjige, ne povsem. A vem, kdo je mačka režalka. In ta mačka ji je postajala vse bolj podobna. Res. Neverjetno. Po orisih bi lahko bila navadna mačka, a po tistem nasmehu, usmerjenemu v našo kuhinjo, sem vedela, da je tista mačka. Mačka režalka. Ampak ok, silvestrovo, človek vidi marsikaj. Nisem se več ukvarjala s tem, posvetila sem se gostom, Uršula in Miha sta redko prišla... Imeli smo se fajn, Špela je bila doma, družili smo se ob zvrhanem vrčku čaja. Da da, znam piti tudi čaj, in to na silvestrovo. Res da ni bil povsem navaden čaj, ampak vseeno, bil je čaj. Počasi sem pozabila na mačko.

Prišlo je novo leto in ko sem se zbudila sem se počutila kot otrok, ki nekaj pričakuje pod jelko. Poletela sem proti kuhinjskemu oknu, da se prepričam. Je bila to moja bujna domišljija? Morda silvestrska norost? Ne, bila je tam in se mi nagajivo režala. Mačka režalka. Visoko v krošnji drevesa, posajenega pred državnim uradom. Ma kaj uradom, pred ministrstvom. Nekaj živega za pod zastave, zastave, ki so tako nemilostno tokle ob svoje lastne droge in kratile spanec noč za nočjo. Edino zelenje, ob edinem semaforju daleč naokoli, ki je vedno potreboval celo večnost, da se prižge zelena. V najbolj urbanem, pa ne v pozitivnem smislu, delu mesta, je zrastlo drevo, in na to drevo je sedla mačka režalka.

Da da, čakala me je tam zjutraj, kot bi hotela reči, ''dragica, relax, dokler sem tu, ne boš najbolj zmešana v okolišu'' in se mi je znova fino zarežala.
Bila je tam, tudi ko so odstranili lučke, čeprav se je sprva zdelo, da se napaja na njih. A podoba je ostala in vedno ko pogledan na tisti ulici v tisto smer, proti začetku ali proti koncu, se zavem, da je to njena ulica. Ulica Mačke Režalke. Živela sem na številki šest, 6 s cifro. In vedno bom zavidala ljudem, ki živijo na Mačke Režalke, in upam, da jo srečajo, da jo vidijo, da jo doživijo. Zna se imeti dobro, ta mačka, in zna deliti dobro počutje. V kratkem pridem spet... Da te pozdravim... in če je potrebno zalijem ali vklopim na elektriko...karkoli je tvoj trip... samo bodi tam, na vhodu, na izhodu iz najboljše ulice v Ljubljani, ulice Mačke Režalke.