ponedeljek, 13. julij 2009

Bolšjak

Kako naj človek prevede Im Lebensrausch trotz alledem? Ampak tako, da bo ta sintagma nosila vonj in barve celotnega pomena svojega nomosa. Menim da težko. Vsaj ko jaz poskušam. S svojo, sedaj se šele tega zares zavedam, zares borno nemščino. Pa še brez kvalitetnega slovarja.

Knjigo sem kupila na bolšjaku. V nedeljo. Eno takšnih, ki te kliče v drug svet. Hkrati siva in svetla, ko se skozi ovojnico mraza, s pomočjo inkvizitorskega kruteža – gospoda vetra – že čuti prebujanje toplote, svetlobe, življenja. Vendar je v bistvu še vedno mrzlo in ko še zapiha, bi se najraj obrnil nekako nagonsko navzgor in zavpil: ''Dej zahajci že za vraga to prekleto centralno, pa ne bit tak egoist''. In ob takih nedeljah se jaz rada sprehajam po bolšjakih. Na prostem, nujno. Množica sproti greje zrak, ki ga dihamo in bolj ali manj stare stvari s svojimi zgodbami dajejo arome življenjem, kot kakšna nežna eterična olja, ko prižgeš svečo. Množica različnih, zdi se kot da nimajo popolnoma nič skupnega a hkrati vsi hodijo naokrog s posebnim izrazom v očeh. Izrazom iščočega. Ampak iščočega optimizma, takšnim s skrivnostnim nasmeškom, nasmeškom globoko verujočega. Tudi jaz. Razumem jih. Naj je tisto kar iščemo in v kar verjamemo še tako redko in nenavadno, tolikokrat izgubljeno in najdeno, neverjetno ali zgolj obupano, se lahko znajde na bolšjaku. Če kje, potem tam. V navadnih trgovinah prav gotovo ne, butikih, tržnicah in supermarketih, kjer stvari letijo na kup sveže iz tovarniškega stroja. Kjer se prodajajo stvari brez duše in brez zgodb. Medtem pa ob nedeljah …jah, ob nedeljah…na bolšjakih…, se prodajajo sanje, sanje in spomini, na neke povsem druge čase, pa čeprav le nekaj let stare.

Tudi tokrat nisem našla povsem svoje zgodbe, sem pa našla knjigo, oziroma je ona našla mene. Tak isti izraz se je zrcalil z obraza na ovojnici, te knjige, malo prašne a skoraj nedotaknjene, s staromodnimi trdimi platnicami in gladkim, nepomečkanim papirnatim ovitkom z zavihki. Knjige o življenju in delu gospe z ovitka, gospe katere prisotnost je bila prav tako močna kot vseh ostalih v množici. Ampak saj je bila med svojimi, sanjači in pravljičarji, realisti z ustvarjalno žilico, ljubitelji življenja. Rosa Luxemburg.

Počasi jo berem, nemščina pa tudi ni olajševalna okoliščina. Z naslovom se bom ukvarjala ko jo preberem. Čeprav jo raje gledam in držim v rokah. Ob Rosinem nasmehu se vsakič ponovno znajdem na tistem bolšjem trgu, v svetu sanj in pravljic, takšnih resničnih. Februarja. V Berlinu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar