Zgodba o DR Kongo - zgodba o pohlepu

V literaturi je Demokratična republika Kongo oz. nekdanji Zaire velikokrat poimenovana 'srce teme', kar velja tudi v današnji informacijsko-medijski družbi, iz katere je praktično popolnoma izločena. Mednarodna organizacija Zdravniki brez meja (MSF) je konec lanskega leta objavila seznam najhujših zamolčanih svetovnih katastrof in na prvo mesto, pred Haiti, Čečenijo in severovzhodno Indijo, uvrstila DR Kongo. Britanska strokovna zdravstvena revija Lancet pa je nato v začetku januarja objavila izsledke raziskave o stopnji smrtnosti v DR Kongo, ki jo je leta 2004 izvedla skupina zdravnikov v okviru Mednarodnega odbora za reševanje (IRC). Rezultati so bili šokantni in so pokazali na apokaliptične razsežnosti človeškega trpljenja v srcu Afrike.

V DR Kongo vsak mesec umre 38.000 ljudi več, kot bi jih v normalnih razmerah, največ za ozdravljivimi boleznimi. Stopnja smrtnosti v DR Kongo je tako kar za 40 odstotkov višja kot v drugih državah podsaharske Afrike, kjer je v svetovnem merilu smrtnost že tako visoka. Najhuje je na vzhodu države, kjer je stopnja smrtnosti kar za 93 odstotkov višja kot drugod v podsaharski Afriki. V državi z nekaj več kot 60 milijoni prebivalcev, ki je po velikosti ozemlja primerljiva s celotno zahodno Evropo, zaradi nečiste vode, pomanjkanja cepiv in primernega zdravljenja mrzlice, malarije, črevesnih in dihalnih vnetij vsako sekundo umre ena oseba. Po uradnem koncu zadnje vojne v več delih države še vedno potekajo spopadi. Vendar oboroženi spopadi neposredno zakrivijo le vsako tretjo smrt, posredno pa veliko več. Vojna je namreč popolnoma onemogočila ali pa zmanjšala dostop do zdravstvene oskrbe milijonom. "Bogate države donatorke ljudi v DR Kongo puščajo popolnoma na cedilu, čeprav kriza vsakih nekaj mesecev terja toliko žrtev kot južnoazijski tsunami decembra 2004," so zdravniki zapisali v raziskavi. Ob tem so pozvali Združene narode in države donatorke, naj prenehajo ignorirati krizo v DR Kongo in državi pošljejo humanitarno pomoč.

Postavlja se vprašanje, kaj botruje tako vztrajni ignoranci s strani mednarodne skupnosti, ki sicer zelo rada kaže svojo filantropsko naravo in celo krši mednarodnopravne norme, če je potrebno kakšen narod odrešiti tiranskega škornja lokalnega diktatorja. Kriza v DR Kongo ni nič novega in ne gre za to, da svetovni voditelji za ta konec sveta še niso slišali. Pohlepni kremplji vodstev najbolj potrošniških držav že stoletja praskajo po tem območju, v katerega nedrja je narava skrila svoje največje zaklade, od zlata, diamantov in drugih vse bolj dragocenih kovin, kot je npr. koltan, do rastlinstva in živalstva, kot ga ne moremo najti praktično nikjer drugje na svetu, za seboj pa puščajo globoke rane.

Od prvega evropskega stika s tem območjem leta 1482 je bila sedanja DR Kongo vir suženjske delovne sile in raznih surovin. Med letoma 1885 in 1908 je bilo to ozemlje kar zasebna last belgijskega kralja Leopolda II., ki naj bi v tem času sistematično iztrebil več milijonov lokalnih prebivalcev (po nekaterih ocenah celo okoli 10 milijonov), medtem ko so na evropsko celino prihajale njegove ladje polne eksotičnih zakladov. Izkoriščanje se je nadaljevalo tudi v času, ko je bilo to območje uradna belgijska kolonija, kar je trajalo do leta 1960, ko se je DR Kongo osamosvojila. Vendar prisotnosti svetovnih sil s tem ni bilo konec. V času hladne vojne, ki sicer velja za relativno najbolj mirno in stabilno obdobje v DR Kongo, sta vzhodni in zahodni blok merila moči tudi na tem koncu sveta. Med drugim je pomen te države viden tudi v tem, da je vzhodni blok v obupanih poskusih, da bi si zagotovil nadzor nad območjem, v boj vpoklical samega Ernesta Che Guevaro in njegovo vojsko, ki pa je v DR Kongo doživela svoj najhujši poraz. Gospodarski in politični spopadi med obema stranema so dosegli višek sredi 60. let, ko je nato zahodnemu bloku predvsem s pomočjo agentov ameriške obveščevalne agencije CIA uspelo na predsedniško mesto namestiti Mobutu Sese Seka, ki je državo preimenoval v Zaire. Mobutu je vladal z železno roko vse do leta 1997, prihodke od naravnih bogastev pa nalagal na svoje zasebne račune in postal eden najbogatejših ljudi na svetu. Ob koncu tisočletja so popolna erozija institucij, porozne kolonialne meje, pohlep sosednjih držav po naravnih bogastvih in upadanje zanimanja neafriškega sveta, to deželo pahnile v najhujšo nočno moro, ki si jo človeštvo lahko predstavlja.

Zadnja velika vojna v kongovski kotlini je po ugotovitvah IRC med letoma 1998 in 2004 terjala skoraj štiri milijone življenj in se s tem uvrstila na prvo mesto najbolj krvavih obračunov po drugi svetovni vojni. V »afriško svetovno vojno«, kot jo je poimenovala nekdanja zunanja ministrica ZDA Madeline Albright, je bilo od devetih sosednjih držav vpletenih vsaj šest, vendar je zaradi prekrivanja etničnih meja in nestabilnosti administrativnih meja v tem primeru včasih težko potegniti ločnico med notranjim in meddržavnim spopadom. Neposredno vpleteni sta bili še vsaj Libija, ki je zagotavljala orožje in logistično podporo, in Severna Koreja, ki je zagotavljala inštruktorje za kongovske vladne sile.

Kljub uradnem koncu vojne pa spopadi med vladnimi silami in pripadniki misije ZN v DR Kongo (MONUC) na eni strani in uporniki, ki jih podpirajo sosednje države še vedno potekajo, poganjajo pa jih kot že vso zgodovino, apetiti po rudnih bogastvih. V zadnjem času je med najbolj željenimi in cenjenimi rudami koltan (kolumbit-tantalit), ki je ključna surovina za baterije v GSM aparatih, v Play-Stationih, jedrskih reaktorjih in v računalniških čipih, DR Kongo pa ima kar okoli 80 odstotkov vseh svetovnih zalog te rude. Multinacinalna podjetja kot so Sony, Nokia, Ericcson in Intel so konec 90. let prejšnjega stoletja močno povečala uvoz koltana iz DR Kongo. Nadzor nad nahajališči imajo uporniki, ki jih podpirata Uganda, Ruanda in Burundi, z dobički pa financirajo vojno na tem območju. Po ocenah ZN naj bi v letu 2000 ruandska vojska s koltanom zaslužila tudi po 20 milijonov dolarjev na mesec.

Medtem pa vzhodni del države, pokrajine Ituri, Severni in Južni Kivu, tonejo v vse hujšo humanitarno katastrofo. Na udaru so zlasti otroci, ki jih pogosto prisiljujejo v rudarjenje, vojskovanje in prostitucijo. Kmetje so prisiljeni opustiti kmetije in se lotiti rudarstva. Zaradi hudega pomanjkanja hrane ljudje pobijajo slone in gorske gorile, ki so zaradi tega na robu izumrtja, neusmiljeno posiljevanje narave in divje rudarjenje pa puščajo za seboj še ekološko katastrofo. Bruto domači proizvod na prebivalca je v letu 2004 po podatkih CIA znašal 700 dolarjev, medtem ko je ta npr. v Nigru znašal 900 dolarjev.

Redke zgodbe iz DR Kongo, ki dosežejo množična občila, so včasih prehud zalogaj tudi za vsega hudega vajene potrošnike vojnih grozot, ekoloških katastrof in splošnega pomanjkanja. Vendar pa je zgodba o DR Kongu paradoksalno zgodba o obilju, ne o pomanjkanju, zgodba o obilju, ki nikoli ne doseže ljudi, ki to obilje omogočajo in predvsem zgodba o pohlepu.