Lokal v centru Ljubljane, popoldne se je že prevesilo v večer, stara zasedba zaključuje delovni dan in se pogovarja o možnostih, ki jim jih ponuja prihajajoča noč. Pivo, smeh in isti obrazi kot zmeraj. Ko se že ravno začnemo dolgočasiti, se nam pridruži še en znanec, z njim pa tudi njegov gost, ki pritegne pozornost prav vseh. Na prvo žogo je zelo težko ugotoviti od kod pravzaprav prihaja, temna koža nekako ni prave afriške barve, še manj azijske ali arabske, njegova angleščina je brezhibna, v očeh se mu zrcali svet, nasmeh pa poleg vrste belih zob kaže iskreno zadovoljstvo. Pove nam da je s Fidjia in da že šest let potuje po svetu. Zanimanje zanj se še poveča, vsak bi rad govoril z njim, ga kaj vprašal, mu povedal kaj o Sloveniji,…Za nikogar ni več tujec, temveč prijatelj, del družbe. Prav ponosna sem na vse, ni sledu o kakršnih koli zadržkih, predsodkih. Pride natakar in mu prinese brezalkoholno pijačo, ki jo je naročil malo prej. Seveda se kar nekaj herojev ne strinja s tem, to pa ne, boš pa ja spil kaj konkretnega, vsaj kako pivo, saj si ja dec, naj ti ne bo nerodno, tu vsi pijemo,…itd. Revež se brani na vse možne načine, na koncu pa le pojasni da je pač po veroizpovedi musliman. Zanimanje zanj in njegove zgodbe kar naenkrat ponikne, družbica pa se brez nadaljnjega vrne k svojim prejšnjim dolgočasnim debatam – kot da ga ni več med nami. Nihče ga nikoli več ne omeni, čeprav je človek, ki ga, ko ga enkrat srečaš, težko pozabiš.
Bi lahko rekli, da je to izraz nestrpnosti do muslimanov, ali le do abstinentov? Pravzaprav je to povsem irelevantno, vsekakor je oblika latentne nestrpnosti, saj izraža nespoštovanje do popolnoma osebnih odločitev posameznika, ne glede na to ali gre za odločitev da nekdo ne pije alkohola ali pa odločitev za pripadnost religiji, ki v danem okolju ni prevladujoča. Najboljši komentar ob zgoraj predstavljenem dogodku se mi je zdel tisti, ki se je glasil nekako takole: »Ja, pač nisem vedel, da je musliman, kako bi pa naj, če se mu pa ne pozna« Ob tej izjavi sem nekako avtomatično pomislila na označevanje Židov v nacistični Nemčiji.
....................................................................................................
Problem človekovih pravic, nestrpnosti in človeškega razvoja nasploh je že zdavnaj presegel problem zgolj definicij in zakonskega urejanja tega področja, zaradi česar pa se moramo žal nenehno vračati ravno k tem aspektu. Ko vzamemo v roke raznorazna poročila in statistične podatke se lahko kaj hitro zalotimo pri razmišljanju v stilu: »Ah pa saj sploh ni tako hudo, v primerjavi z ostalimi smo praktično perle.« Zakaj bi si torej v naši mladi demokratični alpski državici belili lase s problemom, ki ga praktično ni? Če pogledamo malo izza floskul pravniške in politične dikcije pa se praktično zaletimo v zid nerazumevanja in nepoznavanja stisk in tegob posameznikov in družbenih skupin, ki se s tem 'fantomskim' problemom srečujejo na vsakem koraku svojega življenja. In ravno ta zid nas zapira navznoter, z njim smo obdani, v svoji vasezaverovanosti pa se ne zavedamo, da smo mi sami tisti, ki živimo znotraj tega miselnega geta, da smo mi tisti ki živimo v brezbarvnem svetu uniformiranosti, enoumja in dolgočasju enakosti, ko pa je vendar svet tako pester, druge kulture tako zanimive in ljudje prav zabavno različni. Gradimo zabaviščne parke in pozabljamo na veselje sobivanja z ljudmi, ki so kakorkoli vsaj malo drugačni od nas oziroma mi drugačni od njih. Paradoks je še toliko večji danes, v času, ko je paradni konj vladajoče ideologije ravno odpiranje navzven. Odpiranje gospodarstva in meja zgublja svojo težo in pomen če se naš razum, čustvovanje, dojemanje in vrednotenje vse bolj in bolj omejuje in zapira. Človeka ne konstituirajo tržne cene, niti zakonodaja. Človeka konstituira popolnoma enostavno v prvi vrsti samospoštovanje, ki pa je samo odraz spoštovanja do vseh ostalih, torej odnos do sočloveka. Biti človek. In na tem mestu je potrebno postaviti v ospredje boj za strpnost in človekove pravice kot temelj evolucije človečnosti in človeškega razvoja. V Sloveniji ksenofobija, rasizem, nacionalizem, seksizem, homofobija in ostale oblike družbene neenakosti, kot tudi sovražni govor, na žalost niso donkihotovski mlini na veter temveč realnost s katero se soočajo mnogi. Medtem ko se po eni strani nekaterim zdi, da je družbena neenakost v Sloveniji zgolj mit, pa po drugi strani nekateri drugi z znanstveno doslednostjo ugotavljajo da se je nestrpnost do 'drugačnih' sicer povečala, se je pa zmanjšala nestrpnost do 'drugih', seveda z izjemo Romov. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da se zainteresiranost za te probleme ne veča premočrtno z obsegom, temveč smo priča pasivnemu, apatičnemu odnosu in neprizadetosti. Kazanje s prstom na krivca (pa naj bo to država, skupina ali posameznik) in brskanje za tisoč in enimi olajševalnimi okoliščinami je bolj slaba tolažba za neposredno prizadete. Neposredno prizadet pa je lahko prav vsak izmed nas, kajti prav vsak je drugačen, tako ali drugače, ljudje smo vendar unikati – vsaj zaenkrat še. Čas je da se nehamo boriti proti nečemu in se začnemo boriti za nekaj, kajti le v takem boju lahko zmagamo. Za dosego tega, pa bo potrebno narediti marsikaj, če naj se prevrednotijo vrednote in preoblikujejo stališča, ki so dediščina naših skupnih izkušenj in kolektivnega spomina. O problemu nestrpnosti in kršenju človekovih temeljnih in univerzalnih pravic je napisanega za cele knjižnice gradiva, tudi v Sloveniji, v našem vsakodnevnem življenju pa si še kar pridno zakrivamo oči in zapiramo usta, in tudi tu je poudarek na 'tudi v Sloveniji'. Če želimo dvigniti kvaliteto življenja (zapiranje pred drugačnostjo in celo agresija do drugačnosti nam jo namreč zelo siromaši) moramo usmeriti naš pogled iz mrtvega kota vzvratnega ogledala na cesto po kateri se peljemo, v upajmo lepšo, prihodnost.
Fant iz uvodne zgodbice že nekaj časa ni več v Sloveniji, pa ne zato ker bi bili kakorkoli nestrpni do njega, njegovo življenje je pač popotništvo. Vprašati pa se moramo, kaj je z vsemi tistimi muslimani, ki v Sloveniji živijo, delajo, se izobražujejo,…, ki so samo Slovenci, brez eksotičnih korenin in zgodbic, ki so za večino neopazni in nezanimivi, hkrati pa izpostavljeni jezi in frustracijam posameznikov katerim predstavljajo grešnega kozla ali za oseben neuspeh ali pa kar za vsak svetovni problem.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar