Sanje

William Blake je nekoč dejal, da so ječe sezidane iz kamnov Zakona, javne hiše pa iz opek Religije. Danes je situacija, vsaj na institucionalni ravni, ravno obratna. Kaj je bolje pa bo vedno odvisno od časovne in krajevne točke naše lastne perspektive. Iz zornega kota Univerzuma in Večnosti pa je tako ali tako vse dobro in hkrati vse zlo.

Postavimo se tja kjer smo, na začetku tretjega tisočletja, v družbi ki jo ustvarja kapital in reproducira delovna sila ter kjer namesto da bi se pogledali v ogledalo prižgemo televizijo. Večina medčloveških razmerij temelji na takšnih in drugačnih sebičnih interesih, povečini ekonomskih. Vloge, ki jih igramo v naših življenjih so zabrisane, izkrivljene, nejasne kakor prihodnost sirote v Iraku. Svet je v zadnjem letu spet legaliziral in legitimiziral vojno, pedofilija je prehitela lov in golf na lestvici najpopularnejših športov malih bogov iz matere narave pa smo si naredili mačeho hujšega kova kot v Sneguljčici. Tržni kapitalizem, ta naša Indija Koromandija, zapoveduje agresivnost, nasilje, masovno potrošnjo, hitro hrano, hitro življenje in čim hitrejšo pot v kaos in samouničenje.

Nisem vizionar, nimam čarobne palčke s katero bi zamahnila in bi bil svet lepši, nimam formule, ne recepta kaj bi izboljšalo to brozgo, da bi bila vsaj užitna in prebavljiva. Vem pa da je absurdno razpredanje o tem da Slovenija ne sme liberalizirati trga spolnih storitev, medtem ko je med najglasnejšimi zagovorniki liberalizacije trga znanja in šolstva. Zakaj lahko to primerjam? Lepo, po eni strani ne vidimo nič slabega v tem, da si bodo izobrazbo in s tem prihodnost pridobili (pardon, kupili) le najpremožnejši ali najvplivnejši, da bo naša mala podalpska deželica postala bazar suženjske delovne sile, osebna odločitev, volja ali želja pa s tem ne bo imela prav nobene zveze. Po drugi strani pa zaženemo vsesplošen vik in krik, ker ženske noči ne bodo več kaznovane z zaporom zaradi opravljanja svoje dejavnosti. Bog ne daj, da pa bi imele še urejeno zdravstveno in socialno zavarovanje (drage moje žene, vse vaše genitalne težave niso nujno psihosomatskega izvora in marsikateri izmed vaših mož je pripravljen plačati še malo več, da ga lahko namoči brez kondoma), da bi vedele, kaj je to dostojanstvo in ponos (reklamarji in odvetniki pa se lahko izmuznejo s sklicevanjem na ''povpraševanje rodi ponudbo'') in vsaj brez formalne stigme opravljale tisto kar nobena od nas ostalih noče – seksale brez dvorjenja, brez besed, brez obveznosti, brez pričakovanj in predvsem brez imena, in to relativno poceni. Stranka ne plača seks, telo ali da nekaj dobi, plača za to, da ostane brez emocij in brez razočaranj.

Če se torej liberalizira trg storitev in se lahko trži nedotakljivo, zakaj se ne bi tržile sanje, sanje po neranljivosti, anonimnosti hkrati pa po izživetju tiste temne strani, ki se v taki ali drugačni obliki skriva v vseh nas, če lahko s tem pomagamo in zaščitimo žrtve, ki so na žalost tudi v najlepših, najbolj romantičnih sanjah, kaj šele v tistih mesenih, telesnih, trdih. Kdo so prave žrtve, pa ve vsak zase, odvisno na katerem koncu zgodbe stoji. Je stranka, je ponudnik, je izvajalec, je opazovalec, kritik ali zagovornik?

Seks prodaja, nasilje prodaja, zato ni nič narobe če smo na vsakem koraku bombardirani z vsem kar je s seksom ali nasiljem v zvezi (ko se septembra začne šola, nam mini v kombinaciji z army stilom deklic in dečkov še pred spolno zrelostjo vse pove), v smeh nas spravljajo z vero v možnost nadzora nad pornografijo po internetu. Človeštvo je izgubilo svoj izraz, dušo, ljudem so bile vzeta verovanja, upanja. Čeprav smo izgubili vse, se še vedno oklepamo sanj, ki so vse kar imamo. Na žalost pa očitno obstojijo tudi sanje o tem, da rabimo nov lov na čarovnice in da če jih bomo dovolj dolgo cvrli na grmadi, bodo ljudje končno že tudi nehali sanjariti. Ampak veste, sanje so na koncu koncev, le in samo sanje.